Privlačna bližina,
prijetna toplina.
Ob mene se stiska
tvoje telo.

Še vedno rože rastejo za naju,
da skupaj bi jih trgala,
a ti na drugi strani si vasice,
le tu in tam se srečava.

Praviš, da sem za tebe D vitamin,
da je lepo, ko ti nalijem gin,
da moj dotik v tebi strast prebudi,
a kar bi rad, se ne zgodi.

Ko smo skupaj muzikanje,
zbranim zmeraj luštno je
in zato povsod igramo,
dobra volja širi se.

Človek krmar je, vodi pa ga majhno srce,
včasih zapluje v mirne, včasih v divje vodé.
Vsem pa je lažje, če nekdo ob tebi stoji
in ti pomaga preko vseh brvi.

Priznam, da nikdar nisem slutil,
da se bo odprlo nebo,
verjel nisem, da dežne kaplje
lahko marsikaj prineso.

Zadel sem na lotu, fajn je bilo,
a hitro je vse po gobe šlo.
Zdaj delo zavračam, preveč sem len
in to brez težav naglas povem.

Namesto šopka nosiš mi slane kokice,
kot v kino, raje greva ponoči kopat se.
Ko drugi mi pod oknom balade pojejo,
poljubi tvoji, sladki, mi največ povedo.

Ko dnevi šli so tiho mimo mene,
je sreča spet na cvet prijadrala.
Ko sanje so bile že izgubljene,
sem te v množici zagledala.

Okoli tebe vse diši,
bližina tvoja paše mi.
V salonu ves dan bi ostal,
kot cvet te negoval.

Pod tušem pojem si vesele pesmice,
ker mislim nate, draga, nate le.
Ko z avtom vozim se, nikoli ni dolgčas,
spomini skupni krajšajo mi čas.

Ljubiš strastno in goreče,
rišeš nama pot do sreče.
Čudovita in barvita,
svet ob tebi je popoln.

Ni pomembno, če sem frajer,
če doma me čaka Steyr.
Tudi, če zares se trudim,
vedno znova izgubim.

Okna še objema rosa,
ko sprehodiva se bosa
po terasi, kjer ob kavi
lepšaš jutro mi.

Nisem bil blefer,
tudi ne šarmer,
ko sem osvojil
tvoje srčece.

Sledil bi ti do doma, pa bo čudno
in jasno je, da takih se stvari ne grem.
Že nekaj dni te prosim neutrudno,
pa praviš, da izvedeti ne smem.

Ko vstanem, zadiham, narava diši.
Počasi, počasi predramim oči.
Veselje sam sebi pričaram lahko,
saj zlati gumb sreče prinesel ne bo.

Slišal sem, da je ljubezen,
kakor reka biserna,
da lahko še gore premika,
se opisati je ne da.

Za vikend, kot že mnogokrat,
veselo vzdušje sem iskal,
a nisem vedel, da to noč
prave korake bom izbral.

V cvetu mladosti opazil si me
in z mano verjel v ljubezen.
Odpiral si vrata iskrenim ljudem
in svoj svet zavil si v pesem.

Parvošim rad si zile,
pečenko in krampir,
či v žjepi je ke pirja,
pa skučim še na pir.

Povabil sem družino in prijatelje, 
na mizo dal sem vino, saj to praznik je - 
po dolgem času skupaj, skupaj, kot nekoč, 
do jutra bomo eno, to spet bo naša noč. 

Ko si ob meni ti, vse cveti,
še jutro se budi, kot prej se ni.
Zardim, ker me omrežiš brez besed,
čarobno se odpira novi svet.

Tako, kot sem izbral, verjamem, da je prav,
v sebi čutim, da ne bo mi žal.
Iskreno čuval bom najlepšo deklico,
ki iz srca resnično ljubim jo.

Luna, kot sonce podnevi, za naju je sijala, 
zvezde so mirno obstale, ko si se nasmejala. 
Ritem srca je poskočil, ko sva se poljubila, 
prsi si stisnila name, na svet sva pozabila. 

V mislih obstanem sam sebi rekoč:
“Želim si, da nora in vroča bo noč.”
Pri tem en kozarček pomagal mi bo,
le z njim se sprotil bom lahko.

Vidim v očeh, da nekoga želiš.
Če se odpreš mi, z menoj vse dobiš.
Žive so sanje, če se prepustiš
toku in zapluješ z njim.

Fantje, napolnite svoje nahrbtnike
s prleško kapljico, da za po poti bo.
Zraven se vzame naj nekaj še za pod zob,
saj pot se kratka zdi, a dan bo še dolg.

Gledava v nebo, vse se svetlika.
Pot do naju kmalu bo zakrita.
Bele veje smrek veter premika.
Sneg polepšal je prekrasen svet.

S tabo šla takoj bi na Bahame,
nekam daleč stran od svoje mame,
poležavala bi brez pižame
in le tvoja bi bila.

Nočem, da so prazni listi v tej knjigi sanj,
nočem, da je spet vse isto, kot prejšnji dan,
nočem starih slik, ki le končajo v smeteh,
hočem svet svetlih stez in tvoj lep smeh.

Iskreno hvaležna, ker sem ljubljena,
presrečna, ker spadam v tvoj del sveta.
Odklenil si svoje ljubeče srce
in zame razprl svoja krila.

Večer je in v kaminu ogenj prasketa.
Podaš mi toplo roko, rečeš "ljubljena".
Zagledam velik šopek, dišeč in poln strasti,
oči pa svetijo se, kot pravi biseri.

Vse je mirno v moji glavi,
ko me dan lepo pozdravi.
Vonj po soli paše mi,
nežen veter me hladi,
ko hodim po obali.

Pije, pije se Pina colada,
sladka kot jagode in čokolada.
Nasmehni se, saj vem, da bi rada...,
čaka naju igra za dva.

Sem zvezde ti ponujal,
da moja bi bila,
v tebi smeh prebujal,
ko sva se srečala.

Sem zvezde ti ponujal,
da moja bi bila,
v tebi smeh prebujal,
ko sva se srečala.

Že kot mlad se je zavedal,
da bo pravi muzikant,
da napeve bo razdajal
naokoli tale fant.

Skozi leto samski fantje
čakajo, da pride noč,
ko lahko gredo k dekletom,
ljubeznivo, v vas pojoč.

Nosil sem šopke cvetočih ti rož,
zmeraj govoril, da le moja boš.
Dvomil v to nisem niti za hip,
ob tebi je rasel utrip. 

Odpravljava se na potèp na krasen Bled.
Minilo je že dolgih trideset let,
odkar nazadnje z ženo sva šla,
začutila ob jezeru rosna tla.
Mlad, zaljubljen par takrat sva bila.

Že v ponos nam je mladina,
ki po vaših gre poteh,
res največja ste družina,
tu, na naših lepih tleh.

Kupil ti bom rožo
in povabil te domov,
skrívoma pripravil
vroč ljubezenski ti šov.

Se cvetovi spet budijo,
kmetje njive polnijo,
še čebele zašumijo,
ter pomlad pozdravijo. 

Slečem fino si obleko,
delo se končalo je.
Skozi teden pil sem mleko,
zdaj pa vinček čaka me.

Ko me oblak dežja ujame,
vem, da objem še čuvaš zame.
Ko solza se v oči prikrade,
jo tvoj dotik skrivaj ukrade.

Brez pomisleka sledim le tvoji poti,
ki na snegu samo zame pušča sled.
Jaz zaljubljen, ti zaljubljena, v krasoti,
za katero je premalo tisoč besed.

Brez oblačka je nebo,
mladi par sprehaja se.
V rokah majhno to telo
njuna zlata sreča je.

Rože samevajo, zunaj je mraz,
srne se skrivajo, zimski je čas.
Beli december je pometel prah,
so le stopinje na snežnih stezah.

V miru postojim na sred' vinograda
in v tapravem ritmu srček zaigra.
Svež zajamem zrak, okoli se ozrem.
Oj, kako si lep, Jeruzalem.

Ko v jeseni grem pod brajde
in zazrem se v nebo,
se oči mi zaiskrijo,
ko zagledam trtico.

Pred mano je sonce za hip ugasnilo,
zazdelo se je, kakor da vije vihar,
a ko se je znova mi vse razjasnilo,
od sreče sem jokal, kot v pristanu mornar.

Želim si, da spomladi bi
vse drevje zacvetelo
in vrt, ki bil bi moj samo,
po rožah bi dišal, 

Dan je poln veselja, ker ni bilo poziva,
naj še noč bo mirna, ogenj naj počiva.
Cela vas postala bo nocoj igriva,
ker ljudje hitijo na gasilsko noč.

Bila je še megla,
ko sem od doma šla,
narava me je zopet vabila.

Le kje so, le kje so veselice
in kje je pozabljen vaški ples?
Bojim se, da so le govorice,
a hkrati upanje imam, da to je res,

Res dolgo srečala že nisva se nikjer.
Kako si kaj nocoj, prijatelj, dragi moj?
Je res tako težko si vzeti en večer
in priti na obisk, spustiti srčen vrisk?

Le zakaj slovenske pesmi
dan za dnem umirajo?
Malokdo jih še zapoje.
Kdo je kriv, da je tako?

Najraje odšel bi na konec sveta,
izlil milijon bi svojih solza.
Si rekla, da vse se z razlogom zgodi,
da včasih so čudne naše poti.

Listje, kot iz zlata, je padalo na tla,
med njimi topel veter je vel.
Kar mi je prinesel, vnelo je srce,
prišepnil mi tvoje je ime.

V dokaj skromni, majhni izbi
mati me učili so
speči kruh, ki bo ob mizi
združil vso družinico.

Pravijo, da pogled je sijal,
da stisk roke je nekaj veljal,
da je smeh se razlegal povsod
in vsak je rad imel ta naš rod.

Ne reci mi, da se nočeš smejati z menoj,
da rada bi se z drugim ljubila nocoj.
Ne reci mi, da me v tvojem spominu več ni,
da ne pogrešaš dotikov mojih dlani.

Vandrali smo v tuje kraje,
kakor eno združeni,
stare pesmi in navade
skupaj smo obujali.

Če spet začel bi znova,
enako bi izbral,
ker zlatega je kova,
res ne bi je prodal.

Kdo vodi te do ljubezni
in da ti sijaj v oči?
Mar res usoda je tista,
ki srečo človeku kroji?

Ko bil sem fant tapravih let,
sem od doma šel v širni svet.
Tam sem spoznal dekle,
šla je v moje gnezdece.

Ko ptice bodo žvrgolele,
ko ljubka bo prišla pomlad,
želim, da rože bi cvetele,
kot danes, ko imam te rad.

Rekli so, da sem čudežni deček,
malokdo sploh je vame verjel,
prav nihče pa takrat še ni slutil,
da nekoč iz srca vam bom pel.

Užil bom čas mladosti, svoj klarinet vzel,
pustil bom le skrivnosti in tja bom oddrvel,
kjer hladno je, a zame to ni noben problem,
saj tam le, v miru, deci spiti smem.

Komu bi prepeval rime,
če bi tebe ne bilo?
Kdo bi grel me sredi zime,
če srce bi vandralo?

Rad vozim se po lepi Sloveniji,
a srce si želi spet tja nazaj, v kraj,
kjer so doma vsi moji prijatelji.
Srečen sem, da toplino poznam.

Tebi podaril sem srčni zaklad
in dal ti ljubezen, zaljubljen in mlad.
Le nekaj noči ti bilo je dovolj,
da tiho odšla si, pustila mi bol.

Šla od doma sem na tuje,
stran od ljubljenih ljudi,
tam prestrašena in sama
tujcem zrla sem v oči.

Si mi mežikala in me spotikala,
ves čas nagajala in me osvajala.
Si krilo dvigala, mamljivo migala,
za vrat mi dihala, na dušo pihala.

Nekoč je bil le kmečki fant,
a z njo postal je muzikant,
slovensko pesem je zbudil
in z njo ljudi razveselil.

Dekleta, pesek, barke in lesket morja
me vabijo, da spet odrinem letos tja,
kjer vsako leto misli si povsem zbistrim
in za nobeno delo tam nič ne skrbim.

Žarek poljubil je mokra tla,
ko brez skrbi sem ob reki šla,
tiho sem s pticami žvižgala
in svet odmislila.

Le kaplja potrka na okno,
v meni pa srček je vroč,
saj čakam, da prime za roko
me nežno dekle še to noč.

Z njim se ti odpre obzorje,
ob tebi je, ko ti ne gre,
ko drugim si le kaplja v morju,
on vedno čaka te smejé.

Sen pred rojstvon prvič zmoga,
jaz sen prleški čehok,
kak za nos je to navoda,
duma pun man polovjok.

Svet vrti se vedno v isto smer,
tiho teče čas in postara nas.
Stopiš v nov dan in je že večer,
hočeš lep pozdrav in da bil bi zdrav.

Tople, pravljične besede
razsvetlijo nam poti,
skrite, žalostne poglede
vrnejo spet med ljudi.

Ves svet vrti se za naju dva,
skočim visoko, ko se vidiva.
Včasih beseda težko se pove,
zdaj pa priznam, da je vneto srce.

Prišel spet je tisti čas,
spomin na srečo in mraz,
ko rekel si, da rad me imaš.