V svoj svet znova odhajam,
ko se skrije tisoče zvezd.
V miru tam se sprehajam,
stran od mesta, stran od sivih, polnih cest.
Petje ptic, bele breze in dan je lep.
Stopam po listju rumenem,
nad mano jasno je nebo
in veter šepeče mi, da je jesen prišla.
Hodim po polju zoranem,
žarki mi božajo telo
in veter šepeče mi, da je jesen prišla.
Ko ne najdem veselja,
lepih, nežnih, svetlih besed,
duša ve kje je sreča
in zato grem v naravo jo ujet.
Povabil sem družino in prijatelje,
na mizo dal sem vino, saj to praznik je –
po dolgem času skupaj, skupaj, kot nekoč,
do jutra bomo eno, to spet bo naša noč. read more…
Ko si ob meni ti, vse cveti,
še jutro se budi, kot prej se ni.
Zardim, ker me omrežiš brez besed,
čarobno se odpira novi svet. read more…
Tako, kot sem izbral, verjamem, da je prav,
v sebi čutim, da ne bo mi žal.
Iskreno čuval bom najlepšo deklico,
ki iz srca resnično ljubim jo. read more…
