Nosil sem šopke cvetočih ti rož,
zmeraj govoril, da le moja boš.
Dvomil v to nisem niti za hip,
ob tebi je rasel utrip. 

Toku ljubezni sem se prepustil,
srečne trenutke le s tabo delil.
Čutil sem, da te imam srčno rad,
zato sem ti dal prstan zlat.

To je za naju čaroben ples, 
sva kot golobčka sredi nebes. 
Vila se bova v siju zvezd, 
nerazdružljivo, do srečnih gnezd. 

Ko se prešerno zbudil bo nov dan,
prvič, kot mož tvoj, ti stisnil bom dlan,
dal ti poljub in še enkrat dejal:
“Vedno bom tvoj sopotnik ostal.”