Palme se v lahnem vetru so igrale,
stene hiš so od soli razpadale,
ti pa v prijetni senci si zame –
na kitaro mi igral,
nežen zvok ljubezni prvič mi predal.
Ob obali stara klop, srečna tam sediva,
v pesku najino srce, slika je še živa.
Dan, z ljubeznijo obdan, na platnu bo ostal,
a v meni tvoj poljub, ki si mi ga dal.
Ob obali vsak dan je nekdo, ki sanja,
naju pa več ni in ni solinarja,
ni poletja, že jesen odzvanja.
Vonj soli spomni me,
da takrat postala tvoje sem dekle.
Pesem je bila ustvarjena v poletnem času, ob spominu na morje. V “celoto” se je razvila nekaj časa kasneje, ko smo jo pripravili za festival Melodije morja in sonca, a žal ni bila sprejeta na omenjen festival, je pa nastala še ena skladbica, ki nas v vseh obdobjih leta spominja na morje in ljubezen.
Povabil sem družino in prijatelje,
na mizo dal sem vino, saj to praznik je –
po dolgem času skupaj, skupaj, kot nekoč,
do jutra bomo eno, to spet bo naša noč. read more…
Ko si ob meni ti, vse cveti,
še jutro se budi, kot prej se ni.
Zardim, ker me omrežiš brez besed,
čarobno se odpira novi svet. read more…
Tako, kot sem izbral, verjamem, da je prav,
v sebi čutim, da ne bo mi žal.
Iskreno čuval bom najlepšo deklico,
ki iz srca resnično ljubim jo. read more…
