Palme se v lahnem vetru so igrale,
stene hiš so od soli razpadale,
ti pa v prijetni senci si zame –
na kitaro mi igral,
nežen zvok ljubezni prvič mi predal.
Ob obali stara klop, srečna tam sediva,
v pesku najino srce, slika je še živa.
Dan, z ljubeznijo obdan, na platnu bo ostal,
a v meni tvoj poljub, ki si mi ga dal.
Ob obali vsak dan je nekdo, ki sanja,
naju pa več ni in ni solinarja,
ni poletja, že jesen odzvanja.
Vonj soli spomni me,
da takrat postala tvoje sem dekle.
Pesem je bila ustvarjena v poletnem času, ob spominu na morje. V “celoto” se je razvila nekaj časa kasneje, ko smo jo pripravili za festival Melodije morja in sonca, a žal ni bila sprejeta na omenjen festival, je pa nastala še ena skladbica, ki nas v vseh obdobjih leta spominja na morje in ljubezen.
Ko smo skupaj muzikanje,
zbranim zmeraj luštno je
in zato povsod igramo,
dobra volja širi se. read more…
Eee-ooo, eee-ooo, naj nas slišijo.
Eee-ooo, eee-ooo, naj nas čutijo,
saj bije nam srce za Slovenijo. read more…
Človek krmar je, vodi pa ga majhno srce,
včasih zapluje v mirne, včasih v divje vodé.
Vsem pa je lažje, če nekdo ob tebi stoji
in ti pomaga preko vseh brvi. read more…
