Ni očetovega smeha
in ne maminih dobrot,
sin edina je uteha,
ki mi kaže pravo pot.

Žarki več ne pozlatijo
hiše, kjer sem sanjala,
le spomini še živijo,
večno bom jih čuvala.

Lipa se je posušila,
ptice več ne pojejo,
trava polje je prekrila,
rože nič več ne cveto.

Še čebele zapustile
so prelepi čebelnjak
in koprive dvor pokrile,
niti zrak več ni enak.

Tukaj v sanje sem verjela
in v dekle odraščala,
v srcu pa še zdaj boli me,
ker od doma sem odšla.

Ko se sprehajam v tišini,
čas zamrzne mi korak,
iz mladosti mi ostal le
stari je vodnjak.