Brez oblačka je nebo,
mladi par sprehaja se.
V rokah majhno to telo
njuna zlata sreča je.

Rože zanje le cveto,
pesem ptički čivkajo.
Skupen čas je kakor raj,
ki ne bo ga več nazaj.

Sinko bil plod njune je strasti,
kot da v cvetju zaplesala bi.
Skupne ni za vse bilo poti,
zanj le ona sama zdaj skrbi.

Ob večerih pela sta
in mu brala pravljice,
ko odšel v sanje, pa
strastno poljubila se.

A to sonce je zašlo,
čar se skril je v temo.
Še po dolgih letih zdaj
išče vsak svoj črn »zakaj?«.