Parvošim rad si zile,
pečenko in krampir,
či v žjepi je ke pirja,
pa skučim še na pir.

Ub šanku nn daugceta,
še dvša se sprust’j.
Ku z djedami skup tarknem,
se vječ mi ne mud’j.

Z vesjelam ke zašp’lam
za kokih par klubos.
Ku šmarnca nas prjme,
zapojemu v en glos.

Ku kure se uglas’jo,
pa marem it damou,
še enga hjtru rvknem,
pa rječem: “Tau je tau!”

Či tau je kriza, ne kar troja,
parvoš si ga, ze jaj pa pj.
Vsega lajpiga je enkrat kuonec,
naj špr’car ti ne izhlap’j.

Dok še sarce duobro dala,
parvoš si ga, ze jaj pa pj.
Dok te nna zadjene strala,
ga sirji, enkrat se živj.

V nedilo se ne dala,
le p’je in pa jaj,
ta parvu frjšna ž’pa,
pa jen glož nula tr’j.

Za mjzo rajs sm geni,
ku vedno fse pujam.
Či sje puč’ptim vredi,
še noši not ga dom.