Ko v jeseni grem pod brajde
in zazrem se v nebo,
se oči mi zaiskrijo,
ko zagledam trtico.

Mi nasmeh obraz polepša,
ko po sladkem zadiši.
Trud poplačan je,
ko nam grozdje dozori.

Srečen sem, ko znajdem se pod brajdami,
kraja lepšega na svetu zame ni.
Enega si spijem, da se um sprosti,
tudi več, ko sem s prijatelji.

Ko nastane vino
in po grlu steče kapljica,
vsak postane boljše volje
in odprtega srca.

Ta čarobna tekočina
kri po žilah pohitri
in ob njej se nam več
nikamor ne mudi.