Ko v jeseni grem pod brajde
in zazrem se v nebo,
se oči mi zaiskrijo,
ko zagledam trtico.
Mi nasmeh obraz polepša,
ko po sladkem zadiši.
Trud poplačan je,
ko nam grozdje dozori.
Srečen sem, ko znajdem se pod brajdami,
kraja lepšega na svetu zame ni.
Enega si spijem, da se um sprosti,
tudi več, ko sem s prijatelji.
Ko nastane vino
in po grlu steče kapljica,
vsak postane boljše volje
in odprtega srca.
Ta čarobna tekočina
kri po žilah pohitri
in ob njej se nam več
nikamor ne mudi.
Prvotno besedilo sem napisal nekaj let preden jo je ansambel posnel. Prve zapise sem priredil in to drugo verzijo je opazil Žan, harmonikaš ansambla Slovenjegoriški muzikanti. Vzel jo je za svojo in takoj naredil melodijo. Čeprav še skladba ni bila posneta, jo je iz navdušenja že preigraval znancem.
Še vedno rože rastejo za naju,
da skupaj bi jih trgala,
a ti na drugi strani si vasice,
le tu in tam se srečava. read more…
Praviš, da sem za tebe D vitamin,
da je lepo, ko ti nalijem gin,
da moj dotik v tebi strast prebudi,
a kar bi rad, se ne zgodi. read more…
Ko smo skupaj muzikanje,
zbranim zmeraj luštno je
in zato povsod igramo,
dobra volja širi se. read more…
